Prevedi PDF v latinščino

Včasih, in odgovor je bolj odvisen od rokopisa in slike kot od jezika. Čisti devetnajstostotni register, fotografiran z visoko ločljivostjo, se pogosto izkaže dobro, ker so vnosi formulični in je besedišče ozko. Šestnajsto in sedemnajstostotno pisavo, močne okrajšave, zbledela črnila in sence tesnih vezi so veliko težje. Naložite najboljšo sliko, ki jo arhiv ponuja, namesto posnetka zaslona, in pričakujte, da boste imena in datume potrdili z očmi.

Ker cerkveni registri po ustaljeni navadi latinizirajo dana imena. Jan, Johann in John se vsi pojavijo kot Ioannes, Katherine kot Catharina, William kot Guilelmus. Priimki so včasih tudi latinizirani, isto ime pa je lahko v nekaj desetletjih v isti knjigi zapisano na več načinov. Ko iščete v indeksu, iščite latinsko obliko kot tudi domačo, ki jo pričakujete.

To so okrajšave. Črta nad samoglasnikom običajno pomeni, da je bilo izpuščeno naslednje m ali n, obstaja poseben znak za končnico que, prečrtane črke pa pomenijo per, pro in prae. Tiskarji in pisarji so jih uporabljali za prihranek prostora in so povsem standardne. Izvleček besedila, ki jih ignorira, tiho izpusti črke iz sredine besed, zato neobdelan sken zgodnje knjige daje besedilo, ki ga noben slovar ne prepozna.

To je dolgi s. Tisk pred približno letom 1800 uporablja visoko obliko črke s, ki je zelo podobna črki f, in programska oprema za prepoznavanje, usposobljena na sodobni pisavi, jo bere kot tako. Rezultat je stran skoraj besedil. Z vašo datoteko ni nič narobe, napaka je v fazi prepoznavanja in ne v fazi prevajanja, zato čista slika visoke ločljivosti tako veliko pomeni za zgodnje natisnjene knjige.

Da, in to je glavna uporaba obratne smeri: gesla, posvetila, spominski napisi in slovesni teksti. Izpis obravnavajte kot osnutek. Latinščina dopušča več upravičenih prevodov iste angleške povedi, izbira med njimi je vprašanje registra in obdobja, in vse, kar bo vklesano v kamen ali vtisnjeno na medaljo, si zasluži preverjanje s strani nekoga, ki jezik bere. Napake v tej smeri so trajne na način, kot napake v prevedenem poročilu niso.

Običajno, in pogosto za znatno razliko. Latinščina nima členov, izraža slovnične odnose s končnicami namesto s predlogi in lahko pusti glagol biti implicitno. Vse to je treba v angleščini razložiti. Če postavljate oba jezika v vzporedne stolpce, naredite angleški stolpec širši in pričakujte, da se bo latinski napis ob razširitvi v berljivo angleščino znatno povečal.

Slog izvirnika se upošteva namesto normalizacije. Cerkvena in srednjeveška besedila imajo svoje besedišče, svoje formule in svoje pravopisne navade, kot je pisanje e tam, kjer klasična latinščina piše ae, in to so značilnosti dokumenta, ne napake, ki jih je treba popraviti. Cerkveni register, preveden, kot da bi bil Cicero, bi zvenel čudno in bi izgubil fiksne fraze, ki omogočajo razumevanje vnosa.

Ocenjevalci običajno zahtevajo certificiran prevod in ne strojnega, in mnoge univerze, ki izdajajo latinske diplome, na zahtevo priskrbijo uradni angleški prepis, kar je lažje kot prevajanje same diplome. Uporabite AI različico, da razumete, kaj pravi vaše spričevalo, nato pa pridobite certificiran prevod, če prejemajoča institucija vztraja pri sami diplomi.