Prevedi PDF v jidiš

To je najbolj podoben opis v eni vrstici in je še vedno napačen na pomembne načine. Slovnica in osnovni besedni zaklad sta germanska in nemški govorec prepozna veliko, vendar jidiš vsebuje velik hebrejski in aramejski besedni zaklad, znatno slovansko plast in lastne slovnične vzorce, ki so se razvili skozi tisočletje ločene zgodovine. Obravnavanje kot nemščina z drugačno abecedo povzroči prevode, ki zgrešijo večino pomembnih besed.

Standard, povezan z inštitutom YIVO, ki ga sledijo slovarji, jezikovni tečaji, akademska založništvo in večina posvetne literature ter na katerem so usposobljeni prevajalski sistemi. Tisk hasidov uporablja drugačne konvencije, pogosto izpušča diakritične znake in črkuje številne običajne besede drugače, in proizvaja največji obseg novega jidiša, ki se danes piše. Če so vaše bralstvo v hasidski skupnosti, je to zahteva po prevajalcu iz te skupnosti.

Piše jih, kar je ena najbolj uporabnih razlik med njima. Hebrejščina običajno izpušča kratke samoglasnike in se zanaša na bralca; jidiš dodeljuje samoglasniške vrednosti alefu, ajinu, vavu in judu, tako da je besedilo popolnoma berljivo, kot je napisano. Praktična posledica je, da je jidiš lažje brati na glas kot neoznačena hebrejščina, in da mora pisava podpirati precej drugačen nabor kombinacij črk in znakov, kot jih zagotavlja pisava samo za hebrejščino.

Ker jezik uporablja dva črkovalna sistema hkrati. Besede germanskega in slovanskega izvora se pišejo fonetično, črka za zvok. Besede, ki so prišle iz hebrejščine in aramejščine, obdržijo svojo tradicionalno hebrejsko črkovanje, ki se pogosto malo razlikuje od izgovarjave v jidišu. Bralec mora vedeti, kateri sloj beseda pripada, in tako tudi orodje, ki obdeluje besedilo, kar je ena od resnično nenavadnih zahtev, ki jih ta jezik postavlja.

Skoraj zagotovo digrafi. Jidiš uporablja dva vava, vav z judom in dva juda, in vsak je lahko kodiran kot en predhodno sestavljen znak ali kot dve ločeni črki v zaporedju. Obe kodiranji izgledata enako na strani in sta za računalnik različni, zato iskanje enega oblike ne najde ničesar, napisanega v drugi, in indeks imen se tiho razdeli na dva. Normalizacija besedila v eno obliko pred indeksom ali iskanjem jo reši.

Včasih in z manj natančnostjo kot za sodobni tisk. Predvojna tipografija v jidišu je uporabljala vrsto pisav, vključno s pol-pisanim slogom, ki ga samodejno branje slabo obravnava, arhivski papir pa je običajno porjavel z neenakomernim črnilom. Čist sken dobro natisnjene strani lahko da uporaben osnutek; zbledel stolpec časopisa morda ne. Za genetsko delo je praktičen pristop uporaba strojnega izhoda za lociranje pomembnih odstavkov in naj strokovnjak te natančno prebere.

Ročno pisanje je izven zmožnosti samodejnega branja. Pisava v jidišu se bistveno razlikuje od tiska, posamezne roke se močno razlikujejo, pisma in dnevniki, ki jih ljudje najbolj želijo prevesti, so tisti, ki so jih hitro napisali navadni ljudje. Ti potrebujejo človeškega bralca, ki dela z obdobjem in regijo. Natisnjen ali potiskan dokument je druga stvar in je običajno obvladljiv.

Ne. Zahtevki, ki vključujejo lastnino, povračilo ali zapuščino, so odvisni od imen, datumov, krajevnih imen in natančnega besedila, vse to pa je natančno tisto, kar samodejno branje starega dokumenta zgreši. Uporabite strojno različico, da razumete, kaj je dokument in ali je relevanten, nato pa si priskrbite certificiran prevod, ki ga pripravi prevajalec, ki dela z gradivom tega obdobja, za vse, kar dejansko vložite.